DAPAYK & PADBERG – Close Up (2005, Mo's Ferry Prod.)

Producentskih parov smo v domeni elektronske glasbe videli že kar nekaj, od Dani Siciliano in Matthewa Herberta, Antye Greye Fuchs in Vladislava Delaya, pa do Susanne Brokesch in Abrahama Duqua, s čimer pa seznam še zdaleč ni zaključen. Ampak očitno se tovrstna sodelovanja dobro obnesejo, saj smo iz njihovih naslovov običajno dobili odlične plošče, ki so praviloma bolj intenzivne in bolj domišljene kot solistična dela posameznih avtorjev. Če že ne drugače, so sodelovanja življenjskih partnerjev prepredena z neke vrste intimnostjo in samoumevnostjo, ki na zelo eleganten način združi estetske zahteve obeh avtorjev, najpogosteje producenta in vokalistke. To sicer malce zruši predstavo o univerzalnosti elektronske glasbe, ki naj bi se po enakopravnosti spolov razlikovala od ostalih popularno glasbenih zvrsti, saj z brezoblično podobo studijskega manipulanta nečeloma ne razlikuje med moškimi in ženskami. V resnici je situacija pogosto drugačna, saj je producentk še vedno relativno malo, malce bolj pogumno pa se dekleta lotevajo le še didžejskih poslov. Ampak pri duetu Dapayk in Padberg so stvari še malce bolj komplicirane, ali pa recimo temu emancipirane, saj se je Dapayk znašel v podrejenem položaju v primerjavi s svojo sopotnico Evo Padberg, ki je v zadnjih letih obveljala za eno od najbolj obetavnih nemških manekenk. Njen urnik je razdeljen med New Yorkom in Berlinom, glasba pa je le neke vrste fakultativna dejavnost, ki jo počne bolj za zabavo kot zares. Po pravici povedano je njuno sodelovanje zaradi tega še toliko bolj razigrano, saj nista obremenjena s problemi eksistence, ampak se stvari zares posvečata iz zabave. Poleg tega se z Dapaykovimi dolgoletnimi snemalnimi izkušnjami izogneta kakšnemu dilentantizmu in amaterstvu, kar pomeni, da njuno muziko sestavljajo poskočni tech – house ritmi, ki jim uspe združiti eksperiment in plesno pripravnost, po drugi strani pa nežnejšo in subtilno noto komadom dajejo presenetljivo spedenani vokali Eve Padberg. Sicer pa je vsaj v producentskem smislu gonilna sila dueta Niklas Worgt, ki ga pod sinonimom Dapayk poslušamo zadnjih nekaj let, prej se je skrival pod imeni Sonstware ter Persona Non Grata, letos pa je na prizorošče stopil še njegov najnovejši projekt Marek Bois, namenjen izključno techno glasbi. Na začetku se je Dapayk ukvarjal predvsem z lomljenimi ritmi in drum'n'bass godob, kasneje pa je usmeritev spremenil v house in tech-house muzike, čemur je nedvomno botrovala tudi njegova selitev v Berlin. Z Evo Padberg sta v studijsko španovijo stopila pred tremi leti, manekenka pa je že od sredine devetdesetih let naprej skrbela za grafično podobo številnih plošč, ki so izšle pri Mo's Ferry. Na koncu je torej v Worgtovi družbi poleg designerskih izživela tudi svoje predstave o elektronski glasbi, ki niti niso tako napačne. Plošča Close Up je v prvi vrsti sicer izrazito plesna, toda za tech-hopuse ritmi se vedno skriva kakšna mutacija in kakšen obrnjen koncept, kar se mi zdi, da je nasploh značilno za založbo Mo's Ferry Productions. Seveda se porajajo primerjave z Dani Siciliano, ki je na tem področju skorajda merodajna, toda zdi se mi, da je Dapayku in Padbergovi kljub vsemu uspelo zbežati tistemu značilnemu vokalnemu micro-house klišeju, ki se ga velika večina producentov poslužuje v zadnjem času. Ne vem, če k temu pripomore predvsem Dapaykov glasbeni karakter ali pa neverjetna energija, ki jo Eva Padberg kaže tudi pri živih nastopih.