JAN JELINEK – Kosmischer Pitch (2005, ~scape)

Jan Jelinek je človek mnogih obrazov, saj se je v preteklih letih uspel pri vsaki plošči na novo definirati in nekako prenoviti svoj zvok, ki pa kljub vsemu ostaja dobro prepoznaven in tipično njegov. Ko poslušamo njegove izdelke izpred sedmih let, ko je začenjal s svojo nadvse plodno kariero in jih primerjamo z najnovejšimi projekti, bomo ugotovili, da neka osnovna avtorska predpostavka pri Jelineku ostaja nedotaknjena, spremembe pa se izvajajo na konceptualnih in zvočnih ravneh, ki se od albuma do albuma lahko radikalno razlikujejo. Prve plošče pod imenom Farben je na primer delal z mislijo na nemški koncept besede »tonfarben«, torej zvočnih barv, ki so se skrivale za minimalističnim ozadjem micro-house glasbe. Njegova najbolj znana plošča Loop Finding Jazz Records se je na primer poigravala z drobnimi fragmenti iz njegove zbirke starih vinilk, sodelovanje z japonci Computer Soup in potem še z avstralci Triosk, ga je kasneje izpostavilo interakciji z akustičnim instrumentarijem, nekje vmes pa se je igral še z aluzijo potovanja po ultra-modernih kompozicijah Nemških železnic. Sicer pa so njegovi zadnji albumi merili predvsem v smeri predelav znanih glasbenih klišejev, pri čemer si je na primer sposodil Sun Raja ali pa nekatere post-punskovske izvajalce, ki jih je brez dejanskih zvočnih referenc predelal v svojem značilnem slogu novodobne berlinske elektronike. Tudi tokrat se gre Jelinek podobno igro, le da si je izbral specifično področje progresivcev iz sedemdesetih let, predvsem krautrockerskih zasedb kot so recimo Can ali pa Amon Düül. Njegove predpostavke so tukaj ponovno omejene le na ideologijo nekega zvoka, saj na albumu Kosmischer Pitch ne bomo zaznali niti enega samega referenčnega sempla, kaj šele, da bi se neposredno nanašal na konkretno zvočno podobo omenjenih skupin. Jelineku gre predvsem za občutke, ki jih posreduje nek točno določen zvočni izraz, kar pomeni, da so njegove intervencije v prvi vrsti še vedno novodobne, podton pa je takšen kot ga lahko izkusimo pri poslušanju strarih plošč. Moram priznati, da gre našemu omiljenemu berlinčanu takšno prevajanje občutij zelo dobro od rok, še posebej zaradi tega, ker je velik del instrumentarija odigral sam, vključno s kitarskimi deli, ki na ploščo vnašajo nezmotljiv občutek kozmične psihadelije. Plošča, ki je tako kot običajno izšla pri Betkejevi založbi Scape, je temu primerno zračna, tekoča, intenzivna in vedno prekrita s tanko kopreno prikritega brnenja, ki ustvarja občutek nenehne prisotnosti zvoka, napisanega z velikim Z. Tudi sama imena komadov se pogosto nanašajo na kompozicije iz ortodoksne psihadelične preteklosti, ki jih Jelinek poustvarja brez nepotrebnih zavlačevanj, torej v skorajda ekspresni in zelo zgoščeni obliki. Ker je Jelinek zvočno dinamiko tudi tokrat ustvarjal predvsem z loopanjem in nizanjem različnih slojev zvoka, je učinek dejansko »plazmatičen«, le da ne v nekem retro smislu, ki sicer obvelja za tovrstne podvige. Jelinek besedo retro zanalašč pozabi in jo podzavestno odmisli, saj je še vedno trdno zasidran v konceptih »modernosti«, ki iz preteklih desetletij sicer spoštljivo črpa navdih, a ga prenaša v neko popolnoma novo okolje. Sicer pa bo za Jelineka nov tudi prehod od solo nastopanja s prenosnim računalnikom k skupinskemu koncertiranju z zasedbo Trioks, ki se ima zgoditi letos, v živo pa namerava predstaviti tudi svoj zadnji album. Pri tem se mu bosta pridružila kitarist Andrew Pekler ter bobnar Hanno Leichtmann.